Nisem zaprisežen hribolazec, a sem vesel, da sem svoj čas mogel z mladimi prehoditi lep kos naših planin. Če bi se malo potrudil, bi morda lahko transverzalo še dopolnil z nekaj manjkajočimi žigi. Tako kot mnoge druge, tudi mene gorski svet zelo prevzame: visoke strme stene, krasni cvetoči visokogorski pašniki, a tudi hudi napori pri vzpenjanju vedno više ... Če je vreme lepo, so čudoviti razgledi po niže ležeči pokrajini bogata nagrada za ves vložen trud.

Hoditi po hribih povsem sam je nekaj prav posebnega, ker sam določaš čas za počitek ali odhod, med hojo pa v popolnem notranjem in zunanjem miru opazuješ svet, ki te obdaja. To možnost sem izkoristil le malokrat. Prvi del poti se običajno zelo vleče, saj je potrebno krepko pešačiti, potem se začne svet odpirati in dvigati in vsak korak te prestavi nekoliko više proti vrhu.

Ko smo kot skupina prišli na vrh, je vsem pogled na dolino in sosednje vršace vzel sapo. Nekaj časa smo le tiho opazovali. Nihče si ni upal...