Foto: Tatjana Splichal

Na troli je gneča. Komaj se vsi prerinemo nanjo. Vroče je, voham pot ostalih uporabnikov javnega prometa. Voznik je pozoren na to, ali smo vsi vstopili. Grem mimo njega in ga ne pozdravim. On opravlja svoje delo. Ni moja dolžnost, da ga pozdravim. Pa tudi slišal me ne bo v tistem prerivanju in hrupu na avtobusu.

Potem se zamislim. Nikjer ne piše, da moram biti prijazna do trgovke v trgovini, ni mi potrebno biti potrpežljiva do uslužbenke, ko urejam dokumente na občini, ni mi treba lepo pogledati smetarja, ki odpelje moje smeti izpred bloka. Ni mi treba, saj jih plačam.

Potem se spomnim na vsa svoja študentska dela. Kako sem bila nesrečna, ko sem prišla domov, če stranke v lokalu do mene niso bile prijazne. Kako sem bila žalostna, če po celem tednu učenja otrok noben od staršev ni pristopil k meni in mi rekel hval...