Iz obdobja pred osamosvojitvijo se ne spominjam, da bi dogodkom prav pogosto pridevali besedico zgodovinski. Izraz poudarja prepričanje, da bo neko dogajanje tudi še čez čas izstopalo iz siceršnjega zgodovinskega toka. Če kaj, potem je prav osamosvojitev z začetkom demokratizacije dogodek, ki bo vedno sijal visoko nad drugimi premenami slovenskega časa. Za poznejše obdobje pa se zdi, da je postal ta pridevnik vendarle prepogost.

Zanimivo je, da se je kljub poplavi domnevnih zgodovinskih dogodkov vsa ta leta slovenske samostojnosti utrjevalo prepričanje, da je pogled nazaj nekaj slabega in neskladnega s pogledom naprej. Občutili smo luknje na cestah, primerjali plače z zahodnimi državami, dvomili o pokojninski varnosti in brez konca čakali na zdravstvene posege ali pravico na sodišču. A stvari so se smele razlagati kvečjemu z zadnjimi mandati. Ali pa je bila v nasprotju z dobrimi starimi časi kar na splošno kriva mlada slovenska država. Leto '90 je bilo v teh presojah vsesk...