Ko bi bil član komisije, ki je izbrala najboljši projekt za ljubljanski spomenik padlim Slovencem v vojni, bi bil verjetno zadržan do sprejetega načrta, slonečega na dveh stebrih povezanih s skupno bazo. Zdelo bi se mi namreč, da bi takšen spomenik poudarjal dvojnost, se pravi našo razvpito narodno razklanost. Sam bi bil za enojnost, da tako rečem. Ali smo je Slovenci sposobni spričo vseh razlik, ki nas ločujejo od politike navzdol? Mislim, da smo vsaj enkrat v zgodovini bili sposobni, če že ne absolutne enotnosti, vsaj prepričljive večinskosti in to ob plebiscitu za državno neodvisnost. Tvegam tudi osebni vtis, da se bo neka večinskost, izkazala tudi pri bližnjih volitvah predsednika republike Slovenije.

Na zgoraj povedano je mogoče postaviti nekaj daljnosežnejših vprašanj, s poskusom zgodovinske distance. Pravkar smo se spominjali prve svetovne vojne in hitro se nam bliža tudi spominjanje na drugo vojno, v kateri smo bili Slovenci tragično vpleteni.

Vprašanja so...