Foto: Tatjana Splichal

Ko nas je v osnovni šoli gospod katehet pripravljal na prvo sv. obhajilo, nas je poučil, da moramo prejeti Jezusa s čistimi srci. Zato smo morali prej opraviti sv. spoved, zakrament sprave z Bogom, čeprav ga takrat še nismo tako imenovali. Vedeli pa smo, po urah verouka, da je za dobro spoved in odpuščanje naših grehov potrebno, da se jih pokesamo, da nam je žal, da jih priznamo in da napravimo trden sklep, da bomo poskušali biti boljši. Šele potem je prišla odveza in po božji dobroti odpuščanje.

Zadoščalo naj bi odpuščanje ponižanih?

Tako je bilo od nekdaj. Pri nas pa se je po padcu komunističnega režima začelo vedno pogosteje govoriti o spravi, a tokrat ne v zvezi s sv. spovedjo, ki vodi do sprave z Bogom. Vedno več je govora o spravi med ljudmi kot o sredstvu, ki naj bi ga odkrila civilna družba, za notranjo pomir...