Ne morem pozabiti pogovora s starejšim gospodom pred nekaj meseci. Vedel je, da sem delala z bolniki s pljučnim rakom, ki so imeli takrat zelo slabo prognozo, in sem se zelo pogosto soočala s smrtjo. Pripovedoval je, da je bil na mnogih pogrebih in ga je to zelo prizadelo. Tako, da je sčasoma sploh nehal hoditi na pogrebe, tudi na pogrebe sorodnikov in znancev. Gospod sicer pravi, da je zelo veren, ampak usode ljudi ga preveč ganejo. Tega preprosto ni prenesel. Nazadnje pa mi je rekel: »Verjetno ste pri svojem delu čisto otopeli, ker drugače ne bi mogli zdržati.«

Nadaljevala sva pogovor in skušala sem mu razložiti, da še zdaleč nisem otopela. Bilo bi tudi zelo hudo, če bi otopela in delala kot avtomat. Tudi mene je ganila usoda vsakega bolnika in prav zato sem mu skušala biti še bolj blizu. Prav nič mu ne bi pomagala, če bi jokala in zbežala stran. Ob sebi je potreboval človeka, ki čuti z njim in mu skuša njegov položaj narediti čim bolj znosen. Prav dobro sem vedela, da je...