^»Božja beseda ne sili, Bog nam svobodo pusti,« tako pove v pesmi Franc Juvan. Že v najstniških letih me je nežno nagovarjala Božja beseda, prav posebej evangeliji. V Jezusovem oznanilu čutim vso drugačnost in svežino, po kateri hrepenim, in je do danes res nisem našla prav nikjer drugod. Želela sem si, da bi Gospod dejansko nekaj naredil v mojem življenju, da bi zraslo božje seme, zelo sem upala, da sem dobra zemlja. Na vsak način sem želela za njim, tako sem hitela, da sem ga kar prehitela, tudi v gorečnosti sem ga prehitela. Navsezadnje mi je bilo vseeno, ali sem srečna ali ne, izpolnjena ali ne, važno mi je bilo, da sem z njim. Vendar Gospod ni hotel tega. Gospod me pozna bolje, kot se poznam sama. Ko sem želela dati vse, me je ustavil, ker ni hotel, da se uničim. Želel je, da delam v skladu s samo sabo. Takšno bolj nežno in preprosto pot hodi z mano. V tem njegovem načinu prepoznavam veliko Božjo ljubezen do mene. Gospod ne izkoristi človeka, celo njegove mladostne zalet...