Ko sem vprašal učence 7. razreda, ali so zadovoljni s preizkusom znanja iz matematike, sem dobil različne odzive. Zanimalo me je, od česa je odvisno njihovo zadovoljstvo, in dobil sem enoglasen odgovor. Morali bi videti njihove poglede, ko sem začel trditi, da ocena ni najbolj pomembna. Da je lahko zadovoljen, kdor je v predelani snovi odkril nekaj zanimivega, kaj posebno privlačnega. Da je tako vzljubil to, kar se je učil, da bi rad izvedel še več. »Kaj ti ni jasno? Kje živiš?« so govorili njihovi prebadajoči pogledi. »Saj se ne učimo za ocene, mar ne?« sem nadaljeval. »Povejte to našim staršem,« je eksplodiralo v klopeh. »Z ocenami se bahate šole,« so sikali nekateri. »Le komu je mar matematika?« Trezno dekle je umirilo situacijo, ko je z njej lastno suverenostjo jasno izpostavilo, da potrebujemo dobre ocene, da pridemo na dobro srednjo šolo, da dobro opravimo maturo in se lahko vpišemo na želeno fakulteto. Zdelo se je, da je prižgala luč v glavah nekaterih sošolcev. Tudi meni jo...