Junijski sobotni večer na samostanskem dvorišču. Milostni kraj več lot 700-letne božje navzočnosti. Pater može in žene iz zakonske skupine v sproščenem klepetu uvaja v enega od blagrov, ki bo tema današnjega srečanja.

Pridruživa se jim, ko stojijo v krogu ob vodnjaku. Veselimo se drug drugega, čeprav je minilo komaj dva tedna, odkar smo bili skupaj ob škofu na dekanijskem srečanju zakonskih skupin.
Objame me prijeten spomin na škofovo pričevanje in pojočega patra … in na skupno mizo z zakonci, ki zmorejo ostati prisebni v džungli sedanjosti tako, da vsak dan začnejo na novo.
Kamorkoli pogledam, vidim pare, ki nosijo svoje križe. Kakorkoli obračaš, vsi so težki. A zmorejo! Zmoremo! Zmoreva!
Križ nosimo ob molitvi na ustnicah, s pesmijo v srcu. Ker smo v dvojini, je laže. Ko meni postane pretežko, me podpre moj ljubi, mi odvzame težo za kratek čas. Potem pa zamenjava.
Spet sem tu, nazaj na samostanskem dvorišču. Pater nas povabi v Frančiškovo sobo. Zakonca, k...