Sklicevanje na vest, ravnanje po vesti, je nekaj, kar srečamo na vsakem koraku: od najvišjih politikov, ki pred nastopom funkcije v prisegi izrečejo, da bodo ravnali po svoji vesti, do »navadnih« ljudi, ki tudi svoje vsakdanje odločitve utemeljujejo po tej poti. V Cerkvi, za katero je razmislek o vesti sicer stalnica, se v zadnjem času še veliko več govori o tej temi posebej v povezavi z vprašanjem, kako razumeti in uresničevati smernice apostolske spodbude Radost ljubezni papeža Frančiška. V razgretih razpravah zlasti glede podeljevanja zakramentov ločenim in vnovič civilno poročenim se pogosto omenja rešitev, da sta spovedna odveza in prejem evharistije omogočena tistim parom, ki sicer ne živijo po cerkvenih predpisih in izročilih, ki pa so po lastni presoji in vesti prepričani, da so pomirjeni z Bogom (kakor je denimo zapisano v smernicah malteških duhovnikom).

Ob pogostem sklicevanju na vest in glasnih zahtevah, da moramo spoštovani njeno svobodo, pa manj...