Le redki se še spomnijo, kako je bilo včasih, ko so se po maši na prostoru pred cerkvijo ali pred župniščem še zbirali starejši in se pogovorili o delu za naprej in za nazaj. Čas je naredil svoje in po maši vsak hiti na svoj konec. A v sredo, 17. maja, je bilo pred cerkvijo drugače, saj so se med tem, ko so v cerkvi prisluhnili šmarnicam, na dvorišču počasi zbirali župnijski sodelavci. Najprej so prišli ključarji farne in podružnične cerkve, nato pevci, člani ŽPS in Karitas ter animatorji. Pridružili so se jim še tisti, ki so bili pri šmarnicah in družba je bila kar številna. Pripeljali so še vitek in kar 20 metrov visok mlaj in začelo se je naporno delo. Malce suho je bilo, ko so kopali jamo, a ker so vztrajali, jim je uspelo, tudi ob pomoči mlajše delovne sile in glasu harmonike in klarineta. Ker zapiki niso več v modi, mlajša generacija se zanaša na tehniko, je bilo tudi tokrat tako in – ena dve – že je bil mlaj pokonci. Še zagozde, da...