»Samotno sonce tiho hodi vzdolž po njivi. / In kmalu bodo hribi onstran – temnosivi. / Bo zadnji voz do vrha poln. / Za pot v večer.« Tako se glasi prva kitica pesmi Hrepenenje, ki jo je leta 1950 v Koledarju Svobodne Slovenije v Buenos Airesu objavil Vladimir Kos. Čeprav so besede vzete iz kontesta, mi pred oči kličejo žalostno podobo umikanja Slovencev čez Karavanke po drugi svetovni vojni in njihovo pot v negotovost, »pot v večer«.

Med tisoči, ki so morali zapustiti domovino, se začasno nastaniti v katerem od begunskih taborišč in se potem, kolikor hitro je bilo mogoče, v iskanju nove domovine podati v neznane kraje, je bil tudi Vladimir Kos. Bilo mu je dobrih dvajset let, za sabo je imel maturo s klasične gimnazije, skoraj leto dni taborišča Gonars, kratko sodelovanje v domobranski vojski in – že kar nekaj mladostnih pesmi. Begunska usoda njegove želje po pesniškem ustvarjanju ni zatrla, prav nasprotno, literarna zgodovina poroča, da je postal prvi pesniš...