Verni, ki hodimo k maši, poslušamo Gospodov glas predvsem v besedilih in oznanilu Božje besede, ki pa redko najde odmev v življenju. Zatečemo se k rutini bogoslužnih besedil in morda si zapomnimo prvi in zadnji stavek nedeljske homilije. Nekaj jih utihne, zvečina med povzdigovanjem in po obhajilu, nekateri pridejo molit že prej (glasno ali zase) in vztrajajo še po koncu maše. Bolj ozaveščeni tudi brevir. Vendar, ali res poslušamo Gospodov glas ali pa ves čas pravzaprav govorimo le mi? Kaj pravzaprav pomeni poslušati Božji glas? Kar sam se ponuja odgovor: izpolnjevati njegovo zavezo. In kaj je njegova zaveza? Odgovor najdem pri Izaiju. »To je moja zaveza: Moj duh, ki je na tebi, in moje besede, ki sem ti jih položil v usta, se ne bodo umaknile iz tvojih ust, ne iz ust tvojega potomstva, ne iz ust potomcev tvojega potomstva, govori Gospod, od zdaj in na veke« (59,21). To je bistvo »kraljestva duhovnikov«, to je skrivnost »svetega naroda«. Duh nam polaga besede v usta, da se pogovarjam...