Človek ima vtis, da smo Slovenci po revoluciji z narodno zavestjo morda na slabšem kot smo bili pred zadnjo svetovno vojno. Glavni razlog te šibkosti pa seveda ostaja zgodovina, ki nas je tisoč let delala nesvobodne.

Ta šibkost se izraža več ali manj prav na vseh področjih (danes še najmanj v športu), med katerimi je težko izključiti celo cerkvenost. Pomislimo samo na to, kako se je doslej cerkvena javnost, če že ne Cerkev, obnašala do tistih svojih cerkvenih sinov, ki so si s svojo vero in življenjem – seveda po človeških merilih – zaslužili čast oltarja.

Treba je navesti vsaj glavna imena: škofje Baraga, Slomšek, Gnidovec, Vovk, študent Grozde, misijonar Majcen, profesor Strle ... Ne vem, koliko bi bilo danes zanimanja za Ireneja Baraga, velikega misijonarja, ko ne bi bilo dolgoletnega dela Toneta Zrneca (naj omenimo njegovo natančno brošuro o Baragovih misijonskih postajah, njegovo vodenje slovenske filmske ekipe, ki je te postaje obiskovala, njegova predavanja...