Veliko ljudi sem že srečala, predvsem starejših, ki imajo v omari skrbno spravljeno obleko, v kateri naj bi jih pokopali. Nikoli je ne oblečejo, hranijo jo samo za pogreb. Mladim ljudem se to zdi morda čisto nerazumljivo, saj je zanje smrt še tako daleč, da na kaj takega še pomislijo ne. Seveda pa tudi ti mladi ljudje prav nič ne vedo, kdaj jih bo to doletelo. Lahko samo upamo, da šele v starosti.

Spominjam se gospe, ki je pripovedovala, kako je spremljala umirajoče starše. Najprej mamo. Videla je strah na njenem obrazu in jo je vprašala: »Mama, ali se bojiš umreti?« Ne vem, kaj ji je mama odgovorila. Hčerka ji gotovo ni mogla odvzeti strahu. Si pa predstavljam, da je mamin strah s tem vprašanjem malo omilila. Mami je dala priložnost, da o tem govori. Ta hčerka si res zasluži veliko priznanje, ker je imela pogum za to vprašanje. Večina ljudi si tega sploh ne bi upala vprašati.

Kmalu po mamini smrti je ta gospa spremljala še umirajočega očeta. Tudi z njim se je veli...