Veliko noč doživeti je eno, nekaj drugega je velikonočno živeti. Kako naj nekdo, ki verjame v Kristusovo vstajenje, živi svoje dni? Naj to izrazimo s tremi prislovi.

Prvič: perspektivno; to pomeni, da prihodnost zanj ni več neka uganka, ampak gotovost. To je gotovost, da bo živel. Saj velika noč pomeni obenem vero, da je človek po zaslugi svojega Učenika postal nesmrten. Zato naj bi bil njegov pogled v prihodnost brez tesnobe, ki danes navdaja svet, ampak vedro pričakovanje brega večnosti.

Drugič: veselo. To besedo je oživel v krščanski zavesti papež Frančišek in še pred njim Janez XXIII., a ta beseda ostaja bolj njuna kot beseda tega sveta. Dovolj je, da pomislimo, da je zemeljska krogla natrpana s skladišči atomskega orožja, da nočejo ugasniti nekaterih žarišč vseh možnih posledic, kakor je spor med Arabci in Judi, kakor je dogajanje v Siriji, kakor je rožljanje z raketami v Severni Koreji. Da ne govorimo o napetosti v Afriki in v Latinski Ameriki. In vendar bese...