Tilen se je zadnje čase zelo navdušil za nogomet, kar naprej je brcal žogo in če je le mogel, jo je poskušal spraviti v pravi, veliki gol na igrišču. Tam je bilo sicer skoraj vedno zasedeno, on pa še premajhen, da bi ga vzeli v kakšno ekipo, kadar pa je bil gol prazen, je gotovo nanj ciljal on. Tako kot zadnjič. Zdaj je bil še posebej navdušen, saj je dobil novo žogo, tako pravo – nogometno!

Sicer ni šla nič laže v gol kot njegova prejšnja, ampak veselje je bilo pa res večje.

Tisto popoldne je bil zgoden in vesel, da velikih fantov še ni na igrišču in je gol njegov. Vendar je njegovo veselje kmalu izginilo: Na igrišče sta prišla tista strašna pretepača iz sosednje ulice, ki so se ju vsi fantki bali.

Prvi je skočil med Tilna in žogo, ko je letela v gol, in Tilen se je uprl:

»Gol bi bil!«

»Kakšen gol, mali!?« se je posmehnil velikan.

Velikana sta si nad Tilnovo glavo in mimo njegovih nog podajala Tilnovo novo žogo, jo zabijala v go...