Priznam, da sem hud odvisnik.

Kje naj sploh začnem opisovati vse svoje odvisnosti …?

Že na samem začetku dneva sem močno odvisen od pol urice, preležane na kavču! Ko namreč zjutraj vstanem in opravim nekaj, za možaka v mojih letih, nujnih fizioloških potreb in se nato poslovim od žene ter dveh srednješolcev, imam – preden iz postelje izbezam in v svet pošljem še osnovnošolski preostanek družine – pol urice, ki jo, kot rečeno, preživim oziroma preležim na kavču. Takole na zunaj seveda zgleda, da lenarim … da spim … v resnici pa je to največkrat najbolj ustvarjalni del mojega vsakdana. Na blazinah kavča, ki me objamejo topleje in mehkeje od žene (samo ne povejte ji tega, lepo prosim!!!), na čudnem prehodu med zavedanjem in snom … premolim, premeditiram in tudi prespim svoj dan, svoje načrte, svoje zapise in pesmi. V tem hecnem polsnu se z Bogom marsikaj pomeniva, se spustiva v marsikak dialog … včasih pa so to monologi: z Ene ali z druge strani! Če iz kakršnihkoli...