Z besedami v naslovu je osmi predsednik 5. republike začel svoj umestitveni govor. Oboje Francozi in ne nazadnje Evropejci še kako potrebujemo. Vendar smo šele pri umestitvi, ko še ni dejanj, ki bi velike besede ali potrdila ali ovrgla. Tisto, kar je znano, je pot, ki jo je doslej prehodil najmlajši francoski predsednik. Na tej pa ne manjka prevajanja upov v uspehe in duha, ki se je kalil skozi zmage. Seveda se zastavlja vprašanje, ali je mogoče uspešnost na osebni ravni vsaj do neke mere dosegati na neprimerno širši in zahtevnejši državni ravni. Še več, ta je, kot še pove predsednik, v povezanem svetu »v soodvisnosti« najprej z EU in nato s svetom. Prihodnost bo odgovorila na to vprašanje, tukaj pa lahko nekoliko nakažemo, iz kakšnega testa je novi predsednik in kaj prvi ukrepi nakazujejo.

Macronovi predhodniki, razen generala de Gaulla, so se na predsedniški položaj povzpeli prek strank. Nič slabega ni v tem, saj za razliko od negativne selekcije, ki smo je (bili) vajeni...