Ob predstavi Biblija, prvi poskus

Belorusko-francoskega slikarja judovskega rodu Marca Chagalla (1887–1985), ki je s svojim opusom zaznamoval preteklo stoletje, je novinar v intervjuju vprašal: »G. Chagall, rdeča nit vašega ustvarjanja so svetopisemski motivi. Ali pogosto berete Sveto pismo?« Chagall je odgovoril, da nikoli ne bere Svetega pisma. »Kako nikoli?« je vztrajal novinar. »Ker ga znam na pamet. V dolgih zimskih nočeh smo se zbirali ob ognjišču in starši so nam pripovedovali svetopisemske zgodbe. Tako smo se jih naučili na pamet.« Chagallu so ponotranjene zgodbe postale navdih in gonilna sila njegovega ustvarjanja. Njihova sporočila pa notranji kriteriji, na podlagi katerih je analiziral čas, individualno in kolektivno izkušnjo.

Chagalla ni več. Danes umetniki pogosto ostajajo sami sebi kriterij, njihova intuicija in analiza pa sta zato oropani komunikativnega naboja. Njihovi umetnosti dajeta pogosto vrednost šele ga...