K psihiatru je prišel mož in ga vprašal. »Mi lahko razcepite osebnost?«

»Zakaj pa?«

»Da se bom lahko pogovarjal vsaj s seboj,« je mož povedal razlog za svojo nenavadno prošnjo.

Sama ne občutim pogosto pretirane osamljenosti, najbrž spada k mojemu značaju, da znam najti sledove naklonjenosti pri ljudeh in v dogodkih, hkrati pa sem obilno blagoslovljena z ljudmi, ki zmorejo gledati preko napak ter sprejemati drugega. Pa vendar moram priznati, da se pojavijo trenutki, ko me boleče slovo, nepričakovane spremembe, nesreče in tragedije, postavijo v občutje zapuščenosti. In čisto lahko si predstavljam, da nisem osamljen primer, ko se v takih trenutkih ukvarjam z vprašanji tipa: Kaj naj sedaj naredim? Kaj bo sledilo? Mi bo kdo pomagal? Je sploh kdo na moji strani? ... Vprašanja sirote, bi jim lahko rekla.

»Ne vemo, kam odhajaš? Kako bi naj poznali pot?« »Ne vemo, kdo je Oče, pokaži nam ga …« so spraševali in prosili učenci Jezusa pri zadnji v...