Prepričana sem, da veliko ljudem zdi razmišljanje o tem čisto odveč. Seveda, dokler se sami ne soočijo s tem vprašanjem, ko jim umre kdo od najbližjih, s katerim se o tem niso nikoli pogovarjali. Zdaj pa so morda na pogrebnem uradu in se morajo na hitro odločiti, kako bodo pokojnika pokopali, klasično s krsto ali pa ga bodo upepelili. Pa še veliko drugih stvari morajo urediti, o katerih doslej niso nikoli razmišljali.

Pri tem lahko prihaja do zelo neljubih situacij. Spominjam se gospe, ki je ogorčena pripovedovala, kako je bilo, ko se je z dvema bratoma in sestro odločala o tem. Dva sta hotela krsto, dva žaro. Tam, pred uslužbenko so se prepirali in si začeli očitati marsikaj za nazaj. Odločiti so se morali za eno možnost, ker se obojega seveda ni dalo izpeljati. Nikoli prej pa se v družini o tem niso pogovarjali, ker bi se jim to zdelo nespodobno. Pa tudi bali so se takšnih pogovorov.

Pojavilo pa se je še mnogo drugih vprašanj, ki jih prej nikoli niso razčistili....