Pred sedemindvajsetimi leti tik pred predsedniškimi volitvami sta se tudi bralcem Cicibana predstavila oba predsedniška kandidata Milan Kučan in Jože Pučnik. Osrednje sporočilo Milana Kučana (cicibanom, predvsem pa njihovim staršem, ki so bili sposobni prebrati dve strani besedila) je bilo čaščenje 27. aprila, dneva OF slovenskega naroda, ki je po njegovem »naš največji praznik«, ker je na ta dan »nekaj pogumnih, razgledanih in domoljubnih slovenskih mož sklenilo, da se bodo uprli …« Takrat mi ni bilo jasno, kaj žene zamrznjenega šefa partije, da na predvečer uvedbe demokracije (in takrat smo vsi upali, da tudi vzpostavitve evropske normalnosti na Slovenskem) izpostavlja lažnive mite, s katerimi so nas dotlej pitali mediji in šolski sistem.

Od takrat smo preživeli sedemindvajset sedemindvajsetih aprilov in medijski pomp ob tem datumu kaže, da nekdanji oblastniki še vedno iščejo legitimnost za svoj zakulisni vpliv v družbi prav v mitologiji uporništva in NOB.