^»Verjetno nikomur na čelu ne piše: 'Sem katoličan' ali 'Z Jezusom sva prijatelja'. Če bi radi, da to drugi vedo, jim moramo povedati.«

Pa jim povemo? Oz. če že govorimo o Bogu – smo pri tem iskreni, si upamo povedati, kako pomembna je za nas vera? O tem v uvodniku piše Lucija: »Dejstvo je, da o nekom govorimo drugače, ko je zraven, kot pa takrat, ko ga ni. /…/ Kako pa pred drugimi govorimo o Bogu? Kako nam gre včasih težko z jezika, da smo bili pri maši, na duhovnih vajah, pri verouku! Ali pa namenoma pokažemo, da nam sploh ni do tega, da nam to nič ne pomeni, da so nas starši prisilili … Strah nas je, da si bodo drugi o nas mislili kaj slabega, če bodo izvedeli, da smo verni. Prav nič pa se ne bojimo, kaj si bo ob tem o nas mislil Jezus.«

To, da je prav, če vere ne zatajimo, je torej jasno. Ampak kako naj pričujem v j...