Foto: Oton Naglost

^»Prvi dan v tednu je prišla Marija Magdalena ...« Navsezgodaj, v prvi zori, ko sta še skupaj luč in tema, ko sonce že razsvetljuje nebo, vendar še ne doseže zemlje – v tej prelomni uri je hitela h grobu Magdalena, da bi z maziljenjem trupla izkazala zadnji okrušek svoje ljubezni do svojega Ljubljenega. Njemu, ki so ga tako nasilno umorili, njemu, ki so ga zaradi bližajoče se večerne zarje tako na silo pokopali, k njemu hiti sedaj v jutranji zarji, zavita v svojo črno tančico in žalost, zato ne vidi cvetja in brstenja ob poti, ne vidi jutranje zarje na Golgoti, ne sliši petja prebujajočih se ptic … Njen Jezus je mrtev in to jo obvladuje, to je v tem trenutku zanjo edina resničnost.

Prazen grob

In potem sledi v to jutranjo zarjo krik. Krik, ki je preplašil ptičje petje, krik, zaradi katerega je zadrhtelo cvet...