Če nas odkritje Hude jame ni pretreslo dovolj, da bi spoznali, da z neozdravljenimi ranami preteklosti nimamo prihodnosti, potem je seveda malo upanja, da bi se zganili ob odkritju sob za prisluškovanje v postojnskem hotelu Jama. Če rudniški jaški, polni belih kosti mučencev, niso bili dovolj, da bi obsodili režim, ki je to povzročil, je komaj mogoče pričakovati, da bi se zganili ob zbirki predmetov, ki so ne tako davno nazaj omogočali službi državne varnosti brezsramno vdiranje v življenje nič hudega slutečih gostov. Najbolj zanimivi so bili seveda tuji državniki, ki jih je tam gostil Tito. Tem je bilo treba prisluhniti, ko so s tem računali, in še bolj takrat, ko se jim o tem ni niti sanjalo. A tudi drugi obiskovalci hotela niso bili popolnoma nezanimivi. Kakšna neprimerna izjava, kakšna pikantna podrobnost bivanja … in že je bilo človeka mogoče izsiljevati, ga nagovarjati k sodelovanju ali mu kako drugače zagreniti življenje.

Kdo ve, ali bi za postojnsko prisluškovalno...