Znanka, stara malo manj kot štirideset let, poročena, mama treh otrok, mi je pred letošnjo veliko nočjo tožila: »Spet se približujejo prazniki in spet bom kar malo žalostna. Vsa leta, odkar sva z možem poročena, se ponavlja isti scenarij. Tokrat bomo za veliko noč pri mojih starših in mama bo pripravila res zelo lepo velikonočno praznovanje. Vse bo lepo okrasila, zelo dobro skuhala in marsikaj bomo ponesli potem še s seboj domov. Nič drugega nam ne bo treba narediti, samo tja moramo priti. Jaz pa bi si tako zelo želela, da bi enkrat praznike doživeli sami pri nas doma, v naši družini. Za božič bomo pri moževih starših, kjer se bo dogajalo podobno. In takšni so vsi naši prazniki. Enkrat smo pri mojih starših, enkrat pri moževih. Sami pa nismo nikoli.«

V prvem trenutku bi človek rekel, da je vendar zelo lepo, če takole pridejo skupaj, stari in mladi, in praznujejo. Ko pa to postane obveza, stvar ni več tako lepa. Mlada družina si niti ne upa izraziti želje, da bi bili za praz...