Jože Kurinčič

27. april – dan upora proti okupatorju – je spominski dan na odločitev nekaterih Slovencev, da se na okupacijo uprejo z orožjem v roki, da na nasilje odgovorijo z nasiljem, da »previharijo viharje, prepošastijo pošast« (Bor); prepričani so bili, da smo Slovenci kot narod obstali le zaradi upornosti, in da bi nas, če se ne bi upirali, »že kdaj odnesel plaz« (Kajuh). Tako so l. 1941 premišljevali predvsem mladi, ki so vedno bolj bojevniško razpoloženi; njihovo bojevitost pa so podžigale tudi ideje o razrednem boju, ki da je gibalo druž­benega napredka. Ta odločitev za nasilni upor in »pravično vojno« se je kmalu sprevrgla v »malikovanje zločina« (N. Velikonja) in v državljansko vojno.

Ob nasilnem uporu pa se je vedno pojavljal tudi drugačen, nenasilen upor. Najbolj jasno je predstavljen v evangelijih. Jezus se je neprestano upiral krivičnim družbenim strukturam in zatohlemu farizejstvu. Poznamo tudi Gandijev nenasilni upor, Tolstojev pacifize...