Starejši gospod mi je pripovedoval, da so mu v šestnajstih mesecih umrli trije najbližji sorodniki: brata in sestra. Takole razmišlja: »Bilo mi je zelo hudo. Priznam, da nisem toliko žaloval za njimi. Vsi trije so bili že zelo stari in smrt je bila zanje prava rešitev, če smo čisto iskreni. Bilo pa mi je zelo težko zaradi tega, ker zdaj ni več pravega doma. Do sedaj smo imeli kraj, kjer smo bili vsi doma, kjer smo se vedno znova zbirali. Res, da zadnja leta ne več tako pogosto, pa vendarle … Ne morem reči, da smo bili med seboj zelo povezani. Bili smo si zelo različni, naše življenjske poti so bile zelo različne. Imeli pa smo skupne spomine na naše začetke, na starše in na marsikaj. Kadar smo prišli domov, so ti spomini zaživeli v nas. Zdaj tega ni več. Ostalo je samo še to, kar je vsak od nas odnesel s seboj.«

Gospod je pravzaprav imel srečo. Do visoke starosti je imel dom, kamor so se toliko let vračali bratje in sestre in obujali spomine. Mnogi ljudje tega nikoli niso de...