Z možem sva poročena tri leta. Prihajava z različnih koncev Slovenije in ne živiva v bližini nobenih staršev, temveč v okolici Ljubljane. Ustreza nama, da sva stran od vseh, pa tudi službo imava sedaj vezano na Ljubljano. Z obema družinama korektno sodelujemo. Od časa do časa obiščemo ene in druge, ker se nama to zdi prav. Vendar se jaz veliko boljše počutim pri svojih starših. Zdi se mi, da se tudi mož pri nas počuti bolje. Lahko bi rekla, da so nas bolj veseli. Igrajo se z vnukoma, skupaj smo za mizo, na obisk običajno pride še moja sestra. Tja gremo zato tudi pogosteje. Načeloma čez leto to ni problem. Ob praznikih pa mož, še posebej, odkar imava otroka, pričakuje, da smo zelo veliko z njegovo družino. To mi gre vedno bolj na živce. Tam je zelo napeto. Nihče se nam ne posveti. Mati stalno kuha in pospravlja. Z vnuki se ne igra in tudi z nami niti ne je niti ne popije kave. Pravi, da je jedla že prej. Zelo mi je neprijetno in ne vem, kaj imamo od takih obiskov. Včasih se zdi prav...