Ob srečanju z znancem, bolj nevernim kot vernim, sem med drugim slišal tudi naslednje:

»Veš, v dar sem dobil glasbeno ploščo. Rad bi bil dobil kaj od Bacha, Beethovna ali Schuberta, pa me je namesto glasbe presenetilo predavanje o mitologiji starih Grkov. Ta vera je pri njih usahnila že pred Kristusom, po Kristusu pa je ostala samo arheološka besedna ostalina, ki pa še živi v nekaterih naših astronomskih poimenovanjih, na primer v imenih vrste planetov v našem osončju (Venera, Jupiter, Mars). Branje me je pritegnilo, čeprav sem marsikaj vedel že iz srednje šole. Zdaj me je estetsko nahranila vrsta bogovskih imen, njihovega medsebojnega delovanja, njihove fantastične usode. Od tega branja mi je ostal ne toliko vtis lepote kolikor fantazijskega razkošja. Razkošja v likih in v dogodkih. Zastavil sem si vprašanje: Ali ni to pogansko razkošje nekaj povsem drugega, kakor ga more dati s svojo vizijo krščanska religija? Kaj bi rekel ti?«

»Da primerjaš nekaj neprimerljive...