Foto: Tomaž Celarec

Br. Jože Rovtar si je v prvih pomladnih dneh naložil deveti križ. V mislih in molitvi je še pogosto pri svojih Zambijcih, med katerimi je preživel štiriinštirideset let (od leta 1968 do 2012), jubilej pa je na četrto postno nedeljo praznoval pri maši s sobrati jezuiti in draveljskimi župljani, kjer je v prvi tamkajšnji jezuitski skupnosti začenjal redovno pot in kamor se je pred petimi leti vrnil z misijonov.

Da ga Bog kliče v duhovni poklic, je Rovtarjev Jože iz Topolj v Selški dolini vedel že v najstniških letih. Žimantovi, kot se je reklo po domače, so bili verna družina, Jože je bil peti od sedmih otrok. »Da bi postal duhovnik, je bilo nekako v načrtu, naša družina je bila pobožna. Že starejši brat je hotel postati duhovnik, a ni bilo denarja. Potem so mene vprašali, ali bi šel v šole, in sem šel. To je bilo leta 1939. Silil al...