Bil sem poldrugo desetletje mlajši kot danes, ko sem se čudil kadrovski izbiri v upravo enega izmed slovenskih podjetij, ki je bilo takrat še v državni lasti. Namreč, oseba, ki je bila imenovana na položaj, je bila dokazano nesposobna že vso kariero, od študentskih let dalje. Ko sem to začudenje izrazil starejšemu in bolj izkušenemu kolegu, mi je dejal: »Ne boš verjel, po kakšnih kriterijih se na takšne položaje kadruje. Sposobni in pokončni nimajo nikakršnih šans!« Ne morem trditi, da se me je to takrat kaj posebej dotaknilo, zapomnil sem si pa. Vedno sem nekako verjel, da smo v samostojni Sloveniji zmožni na vodstvene položaje v javnem sektorju, gospodarstvu, politiki in povsod drugje izbirati najboljše in najbolj verodostojne posameznike. Če se je zgodilo kaj takšnega, kar temu ni pritrjevalo, in to je bilo vse bolj pogosto, sem se tolažil, da odločevalci pač ne vedo vsega. A sem z leti spoznal, kako prav je imel kolega. Ni res, da ne vedo, tako ravnajo prav zato, ker vedo!
<...>