^»Človek vidi tisto, kar pozna oz. kar hoče,« pravi stara modrost. Izkustva ljudi glede tega so različna. Poglejmo, kaj pravi nam. Včasih se nam zdi, da smo pred nečim novim, a ne vidimo poti naprej, nobenega izhoda, nobene rešitve. Stvari presojamo pogosto le po njihovi zunanjosti, zato v resnici marsičesa ne vidimo, niti tega ne, kar je za zadevo bistveno. Zato ostajamo slepi. Ko pozorno prisluhnemo vodniku ob ogledu muzeja ali stare cerkve, pogosto spoznamo polno resničnost npr. slike šele, ko nas kdo opozori na kakšno podrobnost. Vidimo res le tisto, kar poznamo. Kdor drugemu pomaga videti globlje, mu plemenito pomaga.

Ljudje, ki so izgubili vid, vedo povedati, da začne rasti v človeku neka posebna »luč v tebi«. Ta deluje tako, da krepi poseben čut za razločevanje. Če od zaznavanja zunanjosti prihajamo do globljega spoznavanja smiselnosti, se nam odpre pot k popolnejšemu razumevanju sveta. Vstopimo v območje te nove luči, ki sveti vedno močneje! Z njeno pomočjo...