»Z globokim, nezavednim vzdihom, ko mu ga ob začetku vsakodnevnega dela ni mogla preprečiti niti bližina telekrana, je Winston potegnil k sebi narekovalni stroj …« se glasi začetek 4. poglavja v knjigo 1984 Georgea Orwella. V mojih (slovenskih) besedah, zapisanih pred pol stoletja … Zbujajo mi željo po nadaljevanju v stilu: »Z globokim, nezavedni vzdihom je sedla k računalniku in se lotila še enega Orwella …« No, nisem jih napisala prav veliko, mislim, da samo štiri. Prav izrednega zanimanja zanje nikdar ni bilo. In če lahko odkrito povem, mi globlji vzdih izvablja to, kar berem o Orwellu, kot pa misel, da bi morala o njem (spet) kaj napisati.

Zadnje čase je spet zraslo zanimanje za tega nenavadnega avtorja Orwella, pravijo, in se sklicujejo na podatke o prodaji, podatke o omembah na družbenih omrežjih, na twitana mnenja in, jasno, na veliko poplavo člankov, ki prihajajo iz komentature. (Izraz, ki ga Orwell ni poznal, a je o stvari napisal precej bistrih in zajedljiv...