O tem, da brez vode ni življenja, ni dvoma. Potrebujemo jo za pitje, kuhanje, umivanje, čiščenje, zalivanje … Je nepogrešljiva in dragocena. Tako danes kot pred mnogimi leti.

V prvem berilu tretje postne nedelje je voda po eni strani razlog za obup, jezo, godrnjanje in prepir, po drugi pa vir upanja, pričakovanja in zmage.

Starozavezno ljudstvo in puščava sta podobi današnjega sveta. To smo mi, naš kraj in naš čas. Podobno kot Izraelci, ki jih je Bog po Mojzesu vodil v obljubljeno deželo, mi danes s pomočjo cerkvenega nauka stopamo v novo življenje. Vemo, da je Mojzesovo ljudstvo zapustilo Egipt, kraj trpljenja in sužnosti, in tudi mi počnemo podobno. Vsak dan znova bežimo iz greha, se otepamo slabih misli in dejanj ter si prizadevamo zapustiti svoj Egipt. Pri tem nas ovirata puščava in neustav­ljiva žeja, ki sta pravzaprav zahteva in nezadovoljstvo. Godrnjamo, se jezimo in brezpogojno hočemo svojo »vodo«. Žeja nas po ljubezni, pozornosti, pohvali, denarju, ugled...