Lani jeseni sem pisala znanki, ki živi v ZDA in je bila tam rojena, za rojstni dan. Poznam tudi njeno družino, moža in obe hčeri, poročeni. Vem, da je pred leti zbolela za rakom. Nekaj časa je bila kar v redu, v zadnjem času pa se je rak spet razširil in zdaj je imela metastaze v kosteh in v jetrih. V svojem zadnjem pisanju sem jo vprašala, kako je zdaj z njenim zdravjem. Takole mi je odgovorila: »Počutim se zelo zelo blagoslovljeno, da sem lahko dočakala svoj oseminsedemdeseti rojstni dan. Svoje življenje polagam v božje roke.« Potem mi je še omenila, kakšno terapijo dobiva.

Njena sestrična, ki jo tudi poznam, mi je nekako ob istem času pisala, naj jo malo potolažim in spravim v dobro voljo. Ni se mi zdelo potrebno, da bi jo morala tolažiti in spravljati v dobro voljo. Takšna, kakršna je, bi morda celo ona lahko tolažila mene in me spravljala v dobro voljo. Zdelo se mi je, da zelo trezno gleda na svoj sedanji položaj in da je njeno glavno čustvo velika hvaležnost Bogu za...