Lani mi je mama podarila vrečko solkanskega radiča. Dobro je kalil in zrasel v zeleno rdeč radič brez glave. Nameravala sem ga presaditi v posode in shraniti v kleti, da bi ga silila, a čas me je prehitel. Ko je zemlja že pričela zmrzovati, sem rozete le na debelo prekrila s starim senom in upala, da ne bodo pomrznile. Ko sem konec zime začela oprezati za prvim regratom na vrtni brežini, sem mimogrede odgrnila še seno iz gredice z radičem in kar verjeti nisem mogla svojim očem. Tako, kot je zapisano, goriški radič je prava žareča vrtnica, le diši ne, pač pa srce zaigra! O, tudi zadiši, pač z nekaj naše pomoči, kasneje, v kuhinji.

In veste, kaj je največje presenečenje tega radiča? Da ne greni in ga lahko jemo kar tako, morda pomešanega z motovilcem in mu ni potrebno dodajati krompirja ali jajc, da bi ga izboljšali. Seveda tudi ta radič pečemo, dušimo in še kaj,...