Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

»Če pa trpijo …«

Klemen Čeligoj
Za vas piše:
Klemen Čeligoj
Objava: 18. 03. 2017 / 23:00
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 16.03.2017 / 14:23

»Če pa trpijo …«

Mladi redko razmišljamo o smrti. Kdaj pa se srečamo s starostjo in ljudmi, ki končujejo svoje zemeljsko življenje.
    Mladi redko razmišljamo o smrti. Vseeno pa se kdaj srečamo (ali pa se še bomo) s starostjo in ljudmi, ki končujejo svoje zemeljsko življenje.

    V okoliščinah, ko se zdi, da bolnik le še trpi, bi morala biti naša prva misel, kako mu pomagati lajšati to trpljenje, ne pa, kako končati njegovo življenje. Poskrbeti moramo torej za lajšanje bolečin, psihološko spremstvo, nego telesa, če je bolnik veren, pa seveda tudi za duhovno spremljanje. Večino tega najbolje opravljajo strokovnjaki, vendar je pomembno, da osrednje mesto stroka prepusti bližnjim. Če je le mogoče, je torej bolje, da človek svoje zadnje obdobje življenja preživi doma. Francoski onkolog Lucien Israël pravi: »Zelo redko se zgodi, da bi bolniki, ki so deležni ustrezne oskrbe in ljubezni bližnjih, prosili za smrt.« Takšni zadnji dnevi (oz. tedni, meseci) so dragoceni za bolnika pa tudi za svojce, ki lahko ob skrbi za svojega ljubljenega sorodnika pridobijo izjemno bogate izkušnje.
    Kaj pa, če je trpljenje vendarl...

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.

Nazaj na vrh