Vsak človek živi v neki svoji deželi. Morda je to rodna dežela, tista, v kateri sem pognal korenine, si ustvaril položaj, ime, blaginjo. Morda je »ljubi očetov rodni dom«, zatočišče, morda bivak pod milim nebom. Dežela, iz katere je Bog pošiljal Abrama, je bila v primerjavi z obljubljeno revna. Za odhod iz dežele, kjer je trpljenje, stiska, preganjanje, nerodovitnost, se je morda laže odločiti kot zapustiti deželo ugodja, ugleda, lagodne varnosti, imetja, zasvojenosti, porabništva. Za to odločitev potrebujemo močne razloge in spodbude. V povabilu Abramu ima takšno moč božja obljuba blagoslova, velike rodovitnosti, imena in zmage. Ta obljuba je bila močnejša od vse negotovosti in strahu. Abram je poslušal in šel. Verjetno je tudi on tehtal razumske in srčne razloge, a ga je k pravi odločitvi vodila predvsem vera. Poslušen je bil v veri. Zato je bil blagoslovljen on in rodovi na veke. In kakšna je dežela, v katero nas vabi Bog? V njej se v obilju razrašča božje...