Še zelo sveži so vtisi iz šole v naravi, ki sem jo skupaj z učenci preživela v Tolminu. Tedna, preživetega z učenci, sem se veselila, saj je to skupno življenje precej drugačno od tistega v učilnici.

Učenci so v šolo v naravi s sabo ponesli dve pomembni pravili: bivanje brez telefonov in brez nakupovanja v bližnji trgovini. Že antični modrec Seneka je o pravilih povedal, da jih je treba sejati kakor seme, ki ga ne potrebujemo veliko, mora pa biti dobro.

Po prvem dnevu skupnega bivanja sta se dogovorjeni pravili začeli udejanjati in učenci so ju z vsako dejavnostjo vedno bolj sprejemali. Odrasli smo jim omogočili, da so se rešili velikega bremena, ki ga nosijo prav vsak dan in slabi njihovo socializacijo, empatijo, čutenje in skrb za drugega. Vsi še kako zelo dobro vemo, kako nemočni so naši mladi brez telefonov, kako zasvojeni postajajo z njimi, kako prihajajo mnogokrat do izkrivljenih informacij s pomočjo njih …, toda, kaj storimo s to mladostniško nemočjo?
<...>