Naslednji dan so se – ne da bi hotele! – naučile prvega poglavja: ni tako lahko biti super, kakor se človeku zdi! Odločiš se, da boš odprtega srca, najdeš še druge, ustanoviš društvo, napišeš pravila in vse teče kot namazano. Ja, hitro so ugotovile, da v resničnem življenju ne gre tako. Da se lahko zatakne na vsakem koraku! Pravzaprav že takoj na drugem »sestanku«.

»Marjana bi bila rada z nami,« je veselo rekla Uli.

»V društvu? Kako pa je izvedela? A nismo rekle, da bo društvo tajno?« so planile nanjo.

»Mislila sem ...«

»Kdo ti je dovolil?«

»A misliti?« je boječe vprašala in to jih je ustavilo. Res, kdo v novem društvu lahko kaj počne, kdo lahko misli in kdo lahko drugim določa, kaj lahko?

»To je zato, ker še nimamo pravil!« je rekla Taja.

»Ne, to je zato, ker še nimamo odprtega srca,« se je resno oglasila Sara. »Zakaj pa Marjana ne bi smela biti z nami?«

Vse so umolknile in se spogledale: Pa res, zakaj?