Da ima Urša osem let, niti ni tako pomembno. Lahko bi imela tudi leto manj ali pa še kakšno več. Jih ima pač osem. In da ima še dva bratca, tudi ni najbolj pomembno. Ali pa je, kakor se vzame. Oba sta starejša. Ne veliko, ampak ravno toliko, da mislita, da ji lahko ukazujeta. To pa Urša nerada dovoli. Zato se z njima pogosto spusti v dvoboje ali opleta z jezikom. Če tudi z njim ne doseže želenega, poizkusi z jokom. Brata pogosto ne vesta, ali se res joka ali pa hoče samo doseči svoje. Očka in mamica pa se rada pohvalita, da jo hitro prečitata. Vsaj prepričana sta v to.

Uršina starša imata prijatelje na Primorskem. Ker so pravi prijatelji, se ne slišijo samo po telefonu, ampak se večkrat tudi obiščejo.

»Kdaj bomo šli k Čibejevim?« ju pogosto sprašujejo otroci.

»Ko bodo potrebovali našo pomoč,« jim odgovarjata, saj rada vidita, da otroci spoznajo, da jabolka ne zrastejo v gajbicah v trgovini in da se je potrebno za grozdje truditi vse leto.

Čibejev...