Novo leto je kot nepopisan list, ki nam ga Gospod na pragu prvega januarja pošlje v naročje in nam, ker priznava človekovo svobodno voljo in spoštuje njegovo suverenost, dovoli, da ga sami popišemo tako, kot nam najbolj ustreza. Pusti nam, da sami izbiramo vsebino, obliko, stil in način, pa tudi tempo in pogostost pisanja. Določi nam le rok, ko mora biti list popisan. Vsakdo ima na voljo natanko 365 oziroma vsake štiri leta celo 366 dni, da ustvari svojo zgodbo in popisan list nato vrne Stvarniku. Kdor pozabi na odmerjeni čas oziroma ne spoštuje roka za sklep pisanja, se 31. decembra znajde v zagati in v stiski pogosto celo upa, da bo svojo pisalno avanturo lahko še malce podaljšal – potegnil v naslednje leto, a mu to žal ne uspe. Ko odbije zadnja polnoč v letu, se list zapre in pisanja zgodbe leta, ki se je poslovilo, je konec. Nepreklicno in dokončno – enkrat za vselej. S tem nas Bog opozarja, da je življenje enkratno in neponovljivo, da se najboljše priložnosti in najbolj obetavn...