Hrup nas obdaja in vpliva na nas, zavedno in nezavedno. Nikakor se mu ne moremo izogniti. Je vsakodnevni in neizogibni del nas. Tudi učitelji vsako leto bolj ugotavljamo, da so učenci vsako leto bolj glasni. Ni čudno, saj jih že kot novorojenčke pozdravijo pojoče igrače, odraščajo ob glasnih gospodinjskih aparatih, hrupnih nakupovalnih središčih, dnevnemu hrupu prometa, močnih zvokih oglaševanja, filmov, avdio naprav, računalniških igric … Tako malo je prijetnih zvokov …
Šele takrat, ko stopimo v gozd, na travnik, se podamo v gore, prisluhnemo orkestralnemu koncertu, se spet zavemo čudežnega dotika tišine. Ko se zares prepustimo tišini, deluje ta še nekaj časa v nas.

Tišina – pot do srca in duše

Zaradi zavedanja dragocenosti bivanja v tišini učitelji kdaj pa kdaj kot nujnost in potrebo uporabimo tehnike sproščanja tudi v tišini. Izkaže se, da je vaja tišine za učence zelo zahtevna in jo je potrebno postopno graditi. Njeno izvajanje prvikrat nikoli ne usp...