»V srček sem te zaklenila, ne moreš ven, ker sem ključek izgubila!« je brala Tinkara v mamičini spominski knjigi, kjer je bilo narisano veliko srce s ključavnico na sredini.

»Kdo pa je tvoja prijateljica Olga?«

»Ah, ena sošolka v osnovni šoli – ne poznam je več,« je rekla mama.

»Ja, kako pa si prišla ven iz njenega srčka?«

»Zanimivo vprašanje, res. Takele lepe besede smo si včasih pisali – pa vidiš, da niso bile resnične. Če bi bile, se prijateljstvo ne bi zgubilo.«

»Pa sta bili res prijateljici?«

»Najbrž res – vsekakor pa sva takrat tako mislili. Vendar nisva nič naredili za to, da bi prijateljstvo ostalo. Prijateljstvo je treba graditi, kar vsak dan. Če ga ne, izgine kot sneg na soncu.«

»Kako graditi?« Manca si je poskusila predstavljati, kako imata mama in Olga vsaka svojo lopato in mešata cement in pesek v beton, ki bo povezal in utrdil opeke njunega prijateljstva. Tako so včasih gradili, počasi in brez stroje...