Prešernov dan, dan slovenske kulture, je od svojega prvega dne priložnost, da samooklicana avantgarda kaže smer, kamor hoče zapeljati naš narod. Ta smer se po 70 letih jasno zariše kot »proč od slovenstva in krščanstva v ateistični multikulturalizem«. Pri tem »projektu«, ki ga je z nesluteno poštenostjo izrazila Dolomitska izjava v svoji 4. točki, ki zahteva »spremembo slovenskega narodnega značaja«, sodelujejo mnoge sile, ki jih običajno imenujemo kontinuiteta, udbomafija ali strici iz ozadja. Napačno je namreč misliti, da so te sile omejene le na politiko ali gospodarstvo. Kot rakava rana so se razširile na celotno narodno telo in se zasidrale globoko v naši slovenski duši, naših glavah in naši kulturi. Posledice tega sistematičnega in dolgotrajnega delovanja so se spet pokazale na letošnji državni proslavi, ki naj bi opevala našo identiteto, našo istovetnost, naše dosežke, ki nas dvigajo k lepemu in dobremu in nas zato združujejo skozi izraze, ki so povsem naši. Očitno je tudi to...