"A res?" je vzkliknil neki dobri znanec, ko sem mu nekoč z nezadržanimi besedami priznal svoje občudovanje Dostojevskega. Ta vzklik je bil čisto retorično vprašanje: začudenje, ki se je prelivalo v nekakšno spoštljivo nejevoljo, je izdajalo, da se ne strinja z mano, da pravzaprav že kar ve, da nimam prav. Verjetno zveni zanimivo: sogovornik, ki je tako neortodoksen, da ne pokleka že vnaprej pred Dostojevskim ... V resnici je bilo drugače. Nisva namreč govorila o pravoslavju in Rimu, o jezuitih in politiki, o velikih teoloških idejah, niti o psihologiji likov ne, temveč o človeški drži, ki jo lahko pogosto začutiš za tistimi gorami besed in pisanim vrvežem literarnega življenja. Prav ta drža človeka, ki ga ni sram solz in vznesenosti, ki "ga ni sram brezumja", je odbijala mojega živahnega, odlično izobraženega krščanskega (!) sogovornika: tisto koprnenje "po svobodi, prostoru in širjavi" se mu je zdelo neznosno naivno in otročje. "Nobenega ironičnega izhoda, nobenega prostora, kamor...