Pokojni mariborski škof Maksimiljan Držečnik je težko dostopne župnije velikokrat obiskal kar peš. V neko župnijo je prišel birmovat. Po kosilu ga je domači župnik spremljal kos poti in se nazaj grede malo zadržal. Škof je medtem zgrešil pot in se je moral vrniti v župnišče. Župnik pa se je vrnil malo pozneje, prešerno je odprl vrata jedilnice in gostom zaklical: »Sedaj pa jejmo in pijmo ter bodimo dobre volje, ker smo se škofa tako lepo rešili.« Škof, ki je stal za vrati, pa je mirno in skromno dodal: »No, malo sem se izgubil, pa sem se raje vrnil med vas, ko ste tako prijazni ljudje.«

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo ljubljansko bogoslovje polno do zadnjega kotička, saj je bilo v sicer veliki stavbi več kot dvesto bogoslovcev. Manjkalo je prostora in še marsi...