Živa narava, ki nas obdaja, ni podoba romantične idile, ki bi se sanjavo tkala okoli nas. V živem svetu poteka nenehen boj, čeprav bežen opazovalec tega največkrat še opazi ne. Plenilci so nenehno na preži, prav tako pa so budne tudi živali, ki lahko vsak hip postanejo njihov obrok. Uspeh enih kvari uspešnost drugih, vse skupaj pa je le del naravnega ravnovesja, ki je krhko in ranljivo. Ko se v ta smiselni in občutljivi red vmeša človek, gre vedno vse po zlu, ravnovesje pa se težko znova vzpostavi, nemalokrat celo nikoli več. Razmerje med plenilci in plenom ni nikjer napisano in določeno. Nanj ob vsem drugem vplivajo nešteti dejavniki, ki si sledijo verižno, drug za drugim. Če se spomnimo »mišjih let«, ki so jih iz nepojasnjenih razlogov zaznamovali čezmerno namnoženi glodavci, se nehote spomnimo tudi lisic, kun, ujed in sov, ki so tisti čas podvojile število svojih mladi...